LAK-12 "Lietuva"



[Slike] [Članki]


LAK-12 v akciji!

Opis jadralnega letala LAK-12 "Lietuva" (ni več v proizvodnji)

Uvod

LAK-12 je visokosposobno jadralno letalo druge generacije odprtega razreda, z razpetino kril 20,42 m. Po svojih karakteristikah sodi v skupino letal kot so ASW-17, Jantar 2b, Nimbus 2. Najboljšo fineso ima okoli 50, kar je že kar lepa številka. Izdelan je bil za trening, tekmovanja in rekordne lete, sovjetskih jadralnih pilotov. Prvič je poletel že decembra 1979. Testni leti so bili končani v naslednjem letu, kmalu pa je stekla tudi serijska proizvodnja. V dobrih desetih letih so izdelali približno 250 jadralnih letal. Do nedavnega razpada Sovjetske zveze je bilo v svetu skoraj popolnoma neznano.

Značilnosti

Na pogled je Lietuva precej podobna slavnemu jadralnemu letalu ASW-17. Nekateri celo trdijo da so delali kopijo, vendar se v marsičem razlikujeta, v dobro LAK-u. LAK ima nekoliko debelejši profil kril, dobro preizkušeni Wortmanov FX-67-K-170. Enak profil ima namreč precej letal med njimi tudi znana jadralna letala kot so Janus, Nimbus 2, Pik-20, Jantar 2b ter DG-400. V krila lahko natočimo 190 litrov vode medtem ko je imel ASW le 100 litrske rezervoarje. Vendar pa ima LAK, krila deljena le na sredini. Celo desetmetrsko krilo tehta okoli 100 kg. ASW je sicer imel štiridelna krila, vendar je le notranja polovica tehtala okrog 120kg. Ker ima LAK le dvodelna krila, se to odraža v manjši teži celotnega letala, manjšem uporu ter večji trdnosti konstrukcije. Letalo je cenejše in dostopno marsikomu. Potreben je le daljši transportni voz, ki pa še vedno spada v predpise (maksimalna dolžina je 12m). Za polovico cene dvajset let starega Nimbusa 2 ali ASW-17 dobimo odlično, sodobno, klasično jadralno letalo in to skoraj novo. Proizvodnja se je končala namreč šele leta 2001. Letalo se odlikuje s odličnimi letalnimi lastnostmi, dobro razporeditvijo ročic ter odlično uglašenim krmiljem, kar so potrdili številni jadralni piloti. Je namreč precej manj zahtevno za letenje kot so Nimbus 2, ASW-17 ali Jantar 2b. Marsikdo ga je letel kot prvega plastičnega enoseda. Prvotno je bil dostopen le v Sovjetski zvezi, kasneje pa jih je bilo veliko izdelanih za Ameriko ter Anglijo. Nekaj letal je bilo tudi izvoženih iz Rusije ter Ukrajine. Sedaj uspešno leti v številnih državah po celem svetu. V slovenskem registru jih je trenutno vpisanih šest letal LAK12 vključno z dvosedo varianto LAK12-2R.

Izdelava

Letalo je solidno izdelano iz steklenih in ogljikovih vlaken. Pomembno je vedeti, da to letalo ni finiširano s klasično poliestersko barvo, temveč s neproblematično belo epoksidno barvo. Klasična poliesterska namreč zelo rada razpoka kar nam lahko povzroči veliko sivih las, medtem ko so se epoksidne barve odlično izkazale. Samo zadnji LAK12 je bil finiširan z sodobno poliuretan barvo prav tako kot njegovi nasledniki LAK17A in LAK19.

Priprava na let

Ker je LAK12 poceni si ga je omislilo veliko neizkušenih pilotov, ki nimajo prav veliko izkušenj z sestavljanjem letal. Zato je dobil sloves kot letalo, ki ima zelo težka krila in se ga težko sestavi. Morate vedeti, da je to letalo odprtega razreda. Nisem še videl letala odprtega razreda, ki bi se ga sestavilo kot 15m letalo standardnega razreda. Stojala za krila so obvezna za vsa velika letala! Z pripomočkom za samostojno sestavljanje je stvar še toliko enostavnejša! Že dva podstavka iz stiropora bistveno olajšata zadevo. S takim pripomočkom lahko letalo sestavita dva močna človeka. Če so trije pa še toliko lažje. Tudi nekaj znanja o sestavljanju ne bo odveč, vendar pa piloti ponavadi le tiščijo krila skupaj in se čudijo zakaj ne gre. Vedeti je potrebno kaj se zgodi v korenu če se krilo spusti, dvigne, gre naprej ali nazaj. Poleg tega so letala odprtega razreda največkrat privezana zunaj ali pa sestavljena visijo v hangarju.
V korenu je le en centralni zatič, tako kot pri Jantarjih, Ventusu, Discusu, Libeli... Vendar so tu za lažje sestavljanje na gornji strani kril vgrajena majhna okenca, kjer lahko pogledamo medsebojni položaj "bolcnov" in puš. Krila se potegne skupaj z vzvodom. Zakrilca se medtem priklopijo ob trupu, zračne zavore in krilca pa se priklopijo skupaj z odličnimi hitrimi spojkami skozi odprtino pokrova na zgornji strani trupa. Višinski rep je dvodelen, s centralno cevjo, ki gre skozi višinski stabilizator.

Vzlet v aerovleku

Vzlet kljub dolgim ter nizkim krilom ni problematičen (Nasvet: če je v glavnem amortizerju dovolj tlaka, glavno kolo gleda precej bolj ven in so konci kril višje) Do hitrosti 60 km/h imamo zakrilca na položaju -1, tako krilca najhitreje primejo. Držanje nagiba je neproblematično, saj so krilca zelo dobro učinkovita. Poletanje s St. Cirusom se mi zdi namreč bolj zahtevno. Večkrat smo poletali (v Bovcu), tudi s precej močnim hrbtnim vetrom brez težav. Letalo dvigne rep praktično takoj ko se premakne in zato tudi držanje smeri ni problematično. Ko dosežemo naprimer 60 km/h, ročico za flape rahlo potegnemo k sebi in letalo poskoči v zrak na višino pol metra od tal ne da bi mu pomagali s palico. V zraku je letalo zelo prijetno. V aerovleku zataknemo flape v položaj +1 ali 0.

Jadranje

Letalo je kot se spodobi opremljeno z zakrilci, oziroma še bolje kombinacijo krilc in zakrilc, tako kot jih ima večina dobrih jadralnih letal. Piloti, ki še nikoli niso leteli jadralnega letala z zakrilci, nekako težko dojamejo, kaj pomenijo zakrilca na jadralnem letalu (Blanik jih sicer ima vendar se ne odklanjajo navzgor). Letenje pri majhnih hitrostih postane pravi užitek. Kroženje postane precej podobno kroženju z letali kot so Ka- 6 ali Phoebus, kjer se vrtimo skoraj na mestu. Pri velikih hitrostih, postane popolnoma drugo letalo kjer z užitkom porineš palico daleč od sebe. Minimalna hitrost je okoli 60 km/h, kjer je še nenevadno lepo vodljivo in stabilno. Pri majhnem nagibu lahko popolnoma stabilno krožimo s hitrostjo, le nekaj večjo od minimalne. Ostro lahko krožimo celo z hitrostjo 85 km/h. Letalo v zavoju zelo lepo leži. Palica je zelo mehka (vse komande so namreč dobro uležajene) in jo lahko skoraj spustimo. Če jo potegnemo k sebi letalo le rahlo niha po višini, in nima nobenega nagnjena k vriju pri kroženju. V vrij gre le dinamično. Zavrti se čisto normalno, podobno kot Blanik. Pri majhnih hitrostih je v kabini izredno tiho. Sila potrebna za uvlačenje kolesa je zelo majhna. Letalo je najbolj okretno pri poziciji zakrilc na 0. Negativne stopnje zakrilc se uporabljajo za hitrosti višje od 110 km/h. Stopnjo -1 (4 stopinje navzgor) do hitrosti 130 km/h, za višje hitrosti se splača uporabiti stopnjo -2 (7 stopinj navzgor).

Letenje z vodnim balastom 190 litrov

Pri poletanju ni problemov. V zraku dobi letalo polno energije in ga je res užitek leteti. Glede okretnosti ni opaziti večje razlike. Minimalna hitrost se poveča na slabih 75 km/h. Krožim s hitrostjo 90-100 km/h.

Pristanek

Dvojno zračne zavore so v kombinaciji z zakrilci na stopnji za pristajanje primerno učinkovite. (Nekaj letal LAK12 je imelo prvotno le enojne zavore vendar so jih večini zamenjali z dvojnimi) Za pristanek prestavimo ročico zakrilc na položaj T (15 stopinj navzdol). Preden se ustavimo, potisnemo ročico zakrilc naprej v negativne stopnje, saj tako lažje držimo krila vodoravno.

Zaključek

Poleg opisanih lastnosti ima kot praktično edino 20m jadralno letalo dovoljene tudi vse osnovne akrobacije. Je solidno zgrajeno, zelo čvrsto, prijetno za letenje, ima dobre performanse. Edino transportni voz je nekoliko problematičen zaradi svoje dolžine, vendar zaradi boljših performans izvenletališki pristanki tudi precej bolj redki. Podobne vozove imajo tudi za ASH25 in podobna jadralna letala odprtega razreda. Večinoma so lastniki LAK-ov 12 zelo zadovoljni prav tako kot smo bili mi. Nekaj jih je naprodaj po ugodnih cenah. Večina so jih zamenjali za modernejši LAK17A in tako ostali zvesti LAK-u.

Tehnični podatki LAK-12 "Lietuva"

razpetina kril 20.42 m
površina kril14.63 m2
vitkost 28.5
dolžina trupa 7.23 m
višina 1.92 m
širina 0.64 m
nastavitve zakrilc -7,-4,0,+5,+11,+15 stopinj
oznake položaja zakrilc v kabini -2,-1,0,+1,++2,T(pristajalna stopnja)
prazen tehta 360 kg
minimalna teža v letu430 kg
maksimalna teža v letu 650 kg
vodni balast 190 litrov
krilna obremenitev 29.5 do 44.4 kg/m2
maksimalna dovoljena hitrost 250 km/h
maneverska hitrost 175 km/h
maksimalna hitrost v aerovleku 140 km/h
minimalna hitrost brez balasta 65 km/h
minimalna hitrost z balastom 80 km/h
minimalno propadanje brez balasta pri 75 km/h 0.48m/s
minimalno propadanje z balastom pri 92 km/h 0.58m/s
najboljša finesa brez balasta pri 95 km/h 47
najboljša finesa z balastom pri 115 km/h 48
maksimalne obremenitve brez balasta +6g/-4g
maksimalne obremenitve z balastom +5g/-3g
 

Letalo ima dovoljene osnovne akrobacije.